Balkančki

Evo, zadnjič (oz. prvič) sem omenila, da se je bilo treba najprej udomačiti. Kar je največja "jeba" prostovoljne imigracije. Poln turističnih flashov se spustiš na tuja tla in misliš, da vse obvladaš kot v prospektu. Noup. Ni bilo tako.

Najprej spoznaš veter. Poljski, mu pravijo Nemci in s tem takoj podčrtajo Celzijus stopinj odnosa z veliko vzhodnoevropsko sosedo. Ta je vedno pod ničlo in brije skozi kosti. Primorska burja ni nič proti temu Poljaku. Ampak počasi postane tvoj prijatelj...je namreč preklemansko dober za kožo. Enkrat se sprehodiš proti vetru in ne potrebuješ več pilingov, vlaženja in ostalih vrst kozmetične stimulacije.


Nato spoznaš Slovence. Preko ambasade seveda, oz. preko vseh ostalih, ki so ostali doma in poznajo nekoga tukaj. Pri meni ni bilo nič drugače. Slovenci so padli že po nekaj dneh. Pa čeprav je gospod Gustinčič najbolje strnil (mojo in tudi njegovo) ideologijo emigracije iz naše države - namreč da ni šel v tujino (v njegovem primeru Ameriko), da bi se tam družil s Slovenci. No, tudi jaz ne, a kri le ni voda. Tako kot tudi Slovenci, ki živijo tukaj, niso tipični Slovenci. Lahko rečem, da so enako bon vivantni in včasih malce usekani, kar je super. Takšnih ni veliko.

Na sliki je seveda le del "slovenske ambasade", kot imenujem to pisano druščino. Nekaj bejbik še manjka, saj so podlegle uroku Prenzlauer Berga. Jaz hvalabogu spadam pod četrt Mitte, hahaha.

Tukajšnji Slovenci imajo seveda največ poznanstev med našimi nekdanjimi brati. Kar je povsem razumljivo, saj se tukaj kmalu naješ nemške discipline in reda. Nam njihovi predpisi in nešteta "Bitte nicht!" pravila niso pisani na kožo. Nemci so blazno vljudni, blazno natančni v opisovanju in naročanju stvari, za vse potrebujejo potrdila, voucherje ali Knigge, sestanke in pisne dogovore. Kar je nam tukaj včasih malo preveč. Vsaj meni. Zato pridejo takšna slo-balkanska druženja še kako prav, ko naš patos prestopi vse nemške meje. Then you take a ride....like in the old times:)))

Kmalu,

Nina