ABC

Danes me je nekdo vprašal, koliko črk ima abeceda. »25!« sem izstrelila kot iz topa in mislila še ziniti »in 9 vokalov!«, a se me hitro popravili. Ne, 26. Kar je povsem pravilno, če je sogovornik Nemec in razmišlja v svojih črkah, medtem ko si se ti v osnovni šoli naučil slovenske verzije. Kdo ima zdaj prav?
Hvalabogu je bil moj sogovornik pameten in razumel mojo konotacijo, čeprav jaz nisem njegove.

Z jezikovnimi pastmi se srečujem že od prvega dne tukaj v Berlinu. Nemci imajo namreč jezikovno standardidirano skoraj vse, tudi t.i. e-mail nemščino. Kar pomeni, da se elektronsko pošto piše na prav določen in vljuden način. Njihovi mejli niso kratki in jedrnati, kot sem bila tega navajena v Sloveniji, ampak se vijejo in dobrikajo kar čez nekaj odstavkov. V njih je specifirana vsaka misel, korak ali procedura, da ne nastanejo nepotrebni nesporazumi. Mißverständnis-i, kot se reče čarobni besedi.

Zakaj čarobni? Ker še nisem srečala besede, ki bi tako suvereno zgladila morebitne nesporazume, zamere ali totalne komunikacijske šume. Pri nas bi se že zdavnja poslali v p.m, se zatožili šefu in potem čez nekaj let pomirili duhove za šankom, medtem ko Nemci uporabijo le besedo Mißverständnis in spet je med komunicirajočimi vse lepo in prav. Kajti šlo je le za nesporazum.

Če nisi ravno mati Tereza in ne prekipevaš od altruizma, se moraš te njihove vljudnosti pošteno naguliti. Najprej se naučiš pravilno nagovarjati bralca e-mailov, potem se učiš prefinjenega prehajanja na poanto maila, nato sledi vsaj dvoodstavčna obrazložitev poante in vzvodov pisanja in na koncu trikratno pozdravljanje in odzdravljanje.
Najprej seveda izgubiš živce. Pri nas se zmeni vse na lepe oči, preko vez ali preko kuvert:)))

A potem le vidiš, da prideš veliko dlje, če nekoga verbalno posiljuješ prijazno, kot pa po balkansko, tako, da mu j*** mater. Ni kaj, z razumom se daleč pride.

Kmalu,

Nina

Torbičarke

Zadnje dni je v slovenski raj na zemlji prilezla hudičeva kača. Biblično je imela tudi ta kača zaveznico Evo, ki se je pustila pemamiti tuzemeljskim užitkom. Le malo je manjkalo, pa bi se čez noč sesul naš ekološko neoporečen raj, a hvalabogu so pametni in vešči cariniki takoj prepoznali vražjo ukano in zaplenili sumljivo kačo. Nesojeno lastnico sedaj čakajo hudi finačni penali in najbrž javno negodovanje nad njenimi modnimi preferencami, če se bo (v kar ne dvomim) slučajno izvedelo njeno ime. Kar se tiče ugleda ene izmed trenutno najuspešnejših modnih oblikovalk, pa si niti ne upam misliti, kako zelo bo ta slovenska afera škodila njenemu nadaljnjemu delu.

A misli mi uhajajo dalje: torbice že namreč od nekdaj vzbujajo strahospoštovanje. Poznam kar nekaj moških, ki si niso upali niti blizu tega ženskega obveznega kosa garderobe, kaj šele, da bi v mojo torbico upali celo poseči. Najbrž so mislili, da jih bo kaj v torbici pičilo. Spomnim se tudi, da je radovednost, kaj se skriva v torbicah znanih lastnic, že od nekdaj burila tabloidno domišljijo in strani. S torbico je marsikatera stara mama oklofutala tega in onega nepridiprava, no najbrž je tudi med kakšnim ženskim prepirom prišla še kako prav. Torbica nenazadnje tudi sporoča socialni status lastnice (ali njenega financerja, hahaha), sploh tiste ta drage, ki se jih nosi čez zapestje, da se lepo vidi logo oblikovalca. Vse ostalo je čista matematika.

In ker ima ženska torbica takšno eksplozivno simboličnost, so se emancipirane Nemke odločile, da danes čez ramo zavihtijo rdečo torbico. V znak protesta proti neenakim plačam. Tudi tukaj imajo moški v povprečju za dobrih 600 evrov povprečno višjo plačo kot enako kvalificirane in angažirane ženske. Kako je v Sloveniji se mi niti ne sanja, a najbrž nič kaj bolje.

Zato punce, dajmo danes strašiti z rdečimi torbicami naokoli. In glasno povedat, zakaj vidimo rdeče... Dokler se cariniki ne bodo spomnili, da je po novem prepovedan tudi uvoz ženske enakopravnosti in svobodomiselnosti. Pssst, kača!

Kmalu,

Nina

Frisbuk

Priznam, najprej sem se branila raznoraznoh socialnih webmrežij, kot je MySpace ali Facebook. Vem, da sem še na začetku leta kritizirala vse, ki so zblazneli za to novo obliko navezovanja stikov. Zdelo se mi je pač nenaravno, da imaš svoje prijatelje popredalčkane na spletu. Sploh me je motil termin "friends", ki na FB velja prav za vse, pa naj bodo to tvoji nekdanji sošolci iz faksa, ljudje, ki si jih šele pred kratkim spoznal na partijih ali pa res tisti, ki jih poznaš že celi lajf.



No, ko enkrat le postaneš del virutalnega prijateljevanja, spoznaš, da so "friends" pravzaprav tvoj virtualni kapital. Tvoj linden dollar. Več kot jih imaš, več psiho testov lahko narediš, več linkov kot jim pošlješ, bolj vse aplikacije spoznavajo tvoj profil in preference. In njihove.



Najprej sem bila seveda obupana. Nimam namreč veliko FB kapitala. Pa ne da ga sicer ne bi imela. Le da je naložen nekje drugje. In se plemeniti ob neposrednih stikih. Predvsem pa se vedno vprašam, ali moj prijatelj res želi to obliko komunikacije. Da najine odnose sedaj regulira in vrednoti nek internetni portal, okoli katerega kot morski psi cirkulirajo veliki gobal playerji.



Zato vztrajam pri moji, za FB najbrž nič kaj ponosni številki. Moji pravi prijatelji namreč živijo nekje drugje. Rada jih imam skrite v mojih mislih in hrepenenjih. In so vsi po vrsti the nicest person alive, not only on FB.



Kmalu,



Nina

Balkančki

Evo, zadnjič (oz. prvič) sem omenila, da se je bilo treba najprej udomačiti. Kar je največja "jeba" prostovoljne imigracije. Poln turističnih flashov se spustiš na tuja tla in misliš, da vse obvladaš kot v prospektu. Noup. Ni bilo tako.

Najprej spoznaš veter. Poljski, mu pravijo Nemci in s tem takoj podčrtajo Celzijus stopinj odnosa z veliko vzhodnoevropsko sosedo. Ta je vedno pod ničlo in brije skozi kosti. Primorska burja ni nič proti temu Poljaku. Ampak počasi postane tvoj prijatelj...je namreč preklemansko dober za kožo. Enkrat se sprehodiš proti vetru in ne potrebuješ več pilingov, vlaženja in ostalih vrst kozmetične stimulacije.


Nato spoznaš Slovence. Preko ambasade seveda, oz. preko vseh ostalih, ki so ostali doma in poznajo nekoga tukaj. Pri meni ni bilo nič drugače. Slovenci so padli že po nekaj dneh. Pa čeprav je gospod Gustinčič najbolje strnil (mojo in tudi njegovo) ideologijo emigracije iz naše države - namreč da ni šel v tujino (v njegovem primeru Ameriko), da bi se tam družil s Slovenci. No, tudi jaz ne, a kri le ni voda. Tako kot tudi Slovenci, ki živijo tukaj, niso tipični Slovenci. Lahko rečem, da so enako bon vivantni in včasih malce usekani, kar je super. Takšnih ni veliko.

Na sliki je seveda le del "slovenske ambasade", kot imenujem to pisano druščino. Nekaj bejbik še manjka, saj so podlegle uroku Prenzlauer Berga. Jaz hvalabogu spadam pod četrt Mitte, hahaha.

Tukajšnji Slovenci imajo seveda največ poznanstev med našimi nekdanjimi brati. Kar je povsem razumljivo, saj se tukaj kmalu naješ nemške discipline in reda. Nam njihovi predpisi in nešteta "Bitte nicht!" pravila niso pisani na kožo. Nemci so blazno vljudni, blazno natančni v opisovanju in naročanju stvari, za vse potrebujejo potrdila, voucherje ali Knigge, sestanke in pisne dogovore. Kar je nam tukaj včasih malo preveč. Vsaj meni. Zato pridejo takšna slo-balkanska druženja še kako prav, ko naš patos prestopi vse nemške meje. Then you take a ride....like in the old times:)))

Kmalu,

Nina

Prvič med zadnjimi!

Potem ko se napredni svet počasi seli na Web 3.0 sem jaz šele uspela zaštartati moj prvi spletnik oz. blog. Želja po spletnem dnevniku me je sicer prežemala od mojega pristanka tukaj v Berlinu, le da se je bilo najprej potrebno udomačiti v realnem, no potem pa še v virtualnem okolju.

No, predvsem hočem na tem blogu deliti misli z mojimi prijatelji tam daleč stran, znanci, somišljeniki pa tudi naključnimi obiskovalci. In kaj nameravam misliti? Ne vem, prebirajte, pa seveda tudi kometirajte sproti. Za danes pa naj bosta ta dva odstavka dovolj, saj vreme tukaj ni ravno vzpodbujajoče.

Kmalu,

Nina