Iz polletne blogerske hibernacije me je dregnil lovec, ki se je očitno odločill o meni poloviti vse informacije, ki še napol žive krehajo po spletu. Pravzaprav o sebi na spletu ne razkrivam prav veliko, saj mi je zasebnost še kako važna, pa vendar se je našla porozna luknjica, skozi katero je odcurljalo nekaj, kar ne bi ravno moralo.Poznam kar nekaj kolegic, ki zaradi novodobnega opazovanja in sledenja ljudem preko družbenih omrežij kot je FB ali Instagram, izgubljajo razsodnost. Tako se zgodi, da so na FB-ju poprijatelne s svojim fantom, kar jih posredno kmalu vodi v čekiranje fantovih prijateljev, še posebej prijateljic. Pravtako se mi je potožilo tudi že par moških, češ, da jim raje ne pišem več na njihov zid, saj jih potem slišijo od punce.
Čudovito, kam smo prišli. Orwellov veliki brat dandanes ne prihaja iz televizije in ne hrešči iz zvočnikov, temveč se v naše podzavesti plazi preko našega najljubšega medija, interneta.
Vsi buljimo v online lučke in razpoložljive statuse, se ignoriramo, skrivamo in sploh čekiramo do onemoglosti. Družbene medije danes beremo kot jutranji časopis, da vidimo, kje se kaj dogaja in kdo s kom.
Osebno sem vsak dan postavljena pred vprašanje, koga naj spustim čez barikade zasebnega in koga ne, kar mi iskreno povedano para živce. Ja, po eni strani bi rada imela čimveč kontaktov na moji rodni grudi, a se nikakor ne želim izposavljati nepovabljenim špegavčkom, ki recimo s frendi potem skupaj čekirajo in komentirajo profile. Čeprav tu in tamenako počnem tudi sama.
Ne vem, morda sem starokopitna, ampak visenje po kavah se mi je zdelo bolj kul, kot pa visenje na Facebooku ali chatih. Pa saj za na hitrco je še kar okej, ampak nobena profilna fotka ali post ne more nadomestiti radosti in užitka, ko pravega prijatelja po dolgem času spet srečaš na eni dobri kavi.
Kmalu, N.
