Kaj ste počeli čez vikend?

Jaz sem šla na ulico. Na Karneval kultur. Ki bi bil lahko Karneval kreatur.

V bistvu gre za poulično zabavo, ki na nedeljsko popoldne iz brlogov privabi vse drugačne in zabave lačne....

Pleše se po ulicah....

...flirta s švedskimi fanti,

ali z zasanjanimi Francozinjami, ki letos brez raztrganih nogavic in dandyjevskega klobuka ne gredo iz hiše.

Srečaš pa tudi pravljična bitja, kot je tale Črni Vitez...

...ali pa Sneguljčice in Pepelke.

Moj favorit je bil tale pyjama guy, ki je uspešno pokombiniral vse trende sezone.

Pyjama je so chic, pyjama je zadnji krik.

In seveda Repetto mokasini, kot jih je nosil legendarni Serge Gainsbourg.



Kmalu, N.

Legoland

To, kaj me je ob mojem zadnjem obisku domovine - poleg azurno-obalnih cen in še bolj očitnega prepada med revnim in bogatim slojem - vrglo vznak, je bila trenutna in bodoča arhitekturna podoba naše prestolnice.

Prvi šok sem seveda doživela pred ljubljansko Opero in Baletom, ki ji je bilo še zmeraj moč prepoznati nekoč signifikantno pročelje, a so jo sedaj raztegnili povprek in počez in ji za višek zapičili še en kol navpično v hrbet. Ne vem točno kakšne namene bo izpolnjeval novi stolp na temeljih te šarmatne dame, a meni je deloval kot falični manifest, ki se je repenči proti čudakoma, ki mrgolita v zahrbtju sosednega kulturnega hrama, Cankarjevega Doma. Po vodilu, najprej arhitektura, potem pa kultura - čeprav bi bilo bolje, da bi se upoštevala tudi kultura prekultiviranega in ne samo smernice in neslutena funkcionalnost arhitekture nad kulturo.

Anyway, čudenje nad novimi domislicami naših arhitekturnih birojev se s tem še zdaleč ni končalo. Itak mi je še vedno uganka bakreno naselje ob Ljubljanici, oz. Mostah, ki so ga najbrž nekega dne deportirali iz "Back to the Future" filma, potem se gradi tudi neko čudno skropocalo pod Gradom, pa neke strupeno barvne kocke pri Kolinski (najbrž so reciklirane iz njihovih odpadkov, ali pa so zrastle iz podtalnice, hehehe), da ne govorim, v kakšne kubičke so se poenotili raznorazni obrobni nakupovalni centri.

Vrečka, kocka, hiša, trgovina, kocka, kocka, vrečka, okvir, pa še ena kocka, kategorija.

Kot da smo v Legolandu, kjer pa na našo razočaranje obstaja le ena oblika kock.

A se ne bi dalo morda dobiti še kaj izpod pulta?

Kmalu,

Nina

P.S: Je pa zato novi nogometni stadion v Mariboru pravi balzam za oči...no in najbrž tudi za Viole.

Brošura

Je pač naneslo, da je recesijska plima naplavila tudi na moj otoček in tako se te dni ukvarjam s pisanjem prošenj za novo službo. Kar je zame povsem nova dogodivščina, ker tega na domači grudi praktično nisem poznala. Za službo se je šlo najprej na kavo, potem pa na formalni razgovor, če sploh.

No, v visoko standardiziranih družbah je pisanje prošenj prava atletika, če že ne industrija. Predvsem se primarna selekcija vrši že preko uporabe pravilnih formatov, uporabljenega fonta, ki mora biti prilagojen samopodobi podjetje, preko naslova, ter  - huhu, pozor pozor - fotografije. In tu se zaplete..., kajti vsaka roženica interpretira drugače, kar še posebej para živce, če daš svvoj CV v ovrednotenje par frendom in od katerih nato vsak poda drugačno sliko.

Prdevsem je moj problem, da nisem dovolj "business", kot je polovica fac na Xingu (poslovna verzija Facebooka), ali pa sem na fotografiji videti preveč prijazna. Ah, si vedno mislim, če bi le vedeli...
Druga moja pomanjklivost v tem taff biznisu je, da svojega življenjepisa ne dojemam kot brošure. Kajti, kot mi je na uho prišepnila dobra vila iz firme za upravljanje s človeškimi viri (človeški kapital je tukaj hudo občutljiva tema, in these times, it might be your kidney as well!), je point v tem, da gledajo zgolj na CGP, medtem ko vsebina niti ni tako ključna.
Pišuka, si mislim, zakaj pa tukaj polovica folka potemtakem sploh nabira delovne izkušnje z neplačanimi ali podplačanimi praksami in internshipi, če pa te potem zreducirajo samo na sliko in CV?
Najbolj pa me jezi to, da je vsak poskus kreativnosti takoj zatrt v kali (joj, tega pa tukaj ne počnemo) in ga je treba potem zagovarjati pred racionalnim razsodiščem delovne protestantske logike, dokler se po pruskih normativih v prošnji morda lahko uporabi vsaj nekaj prismuknjenih trohic.

A se ne dam. Jaz nisem brošura.

"Kdo pa sploh še bere brošure razen babic in dedkov, ki si ravno niso na "ti" z internetom?", sem zadnjič razpravljala z mojim mariborskim gverilcem, ki mora pravtako pregibavati zloženke in ostale marketinške zavoženke, no pa vsaj za spodobno plačilo.
Pravtako nočem imeti v svojem profilu neke business fotke, na kateri bom zgledala resno in terminatorsko in se starejše kot sem, samo da bo nekdo v meni lahko prepoznal delovno silo. Arbeitmacht.

Dovolj je že dejstvo, da kot predstavnica ženskega spola v mojih letih avtomatično dišim po plenicah in otroški kašici, čeprav sem najbolj krčeviti nesimpatizer naraščaja.
Zato bom v bodoče pošiljala le še neumnosti in najbolj utrgane domislice.
S trmasto glavo se daleč pride.

Kmalu,

N.