Brošura

Je pač naneslo, da je recesijska plima naplavila tudi na moj otoček in tako se te dni ukvarjam s pisanjem prošenj za novo službo. Kar je zame povsem nova dogodivščina, ker tega na domači grudi praktično nisem poznala. Za službo se je šlo najprej na kavo, potem pa na formalni razgovor, če sploh.

No, v visoko standardiziranih družbah je pisanje prošenj prava atletika, če že ne industrija. Predvsem se primarna selekcija vrši že preko uporabe pravilnih formatov, uporabljenega fonta, ki mora biti prilagojen samopodobi podjetje, preko naslova, ter  - huhu, pozor pozor - fotografije. In tu se zaplete..., kajti vsaka roženica interpretira drugače, kar še posebej para živce, če daš svvoj CV v ovrednotenje par frendom in od katerih nato vsak poda drugačno sliko.

Prdevsem je moj problem, da nisem dovolj "business", kot je polovica fac na Xingu (poslovna verzija Facebooka), ali pa sem na fotografiji videti preveč prijazna. Ah, si vedno mislim, če bi le vedeli...
Druga moja pomanjklivost v tem taff biznisu je, da svojega življenjepisa ne dojemam kot brošure. Kajti, kot mi je na uho prišepnila dobra vila iz firme za upravljanje s človeškimi viri (človeški kapital je tukaj hudo občutljiva tema, in these times, it might be your kidney as well!), je point v tem, da gledajo zgolj na CGP, medtem ko vsebina niti ni tako ključna.
Pišuka, si mislim, zakaj pa tukaj polovica folka potemtakem sploh nabira delovne izkušnje z neplačanimi ali podplačanimi praksami in internshipi, če pa te potem zreducirajo samo na sliko in CV?
Najbolj pa me jezi to, da je vsak poskus kreativnosti takoj zatrt v kali (joj, tega pa tukaj ne počnemo) in ga je treba potem zagovarjati pred racionalnim razsodiščem delovne protestantske logike, dokler se po pruskih normativih v prošnji morda lahko uporabi vsaj nekaj prismuknjenih trohic.

A se ne dam. Jaz nisem brošura.

"Kdo pa sploh še bere brošure razen babic in dedkov, ki si ravno niso na "ti" z internetom?", sem zadnjič razpravljala z mojim mariborskim gverilcem, ki mora pravtako pregibavati zloženke in ostale marketinške zavoženke, no pa vsaj za spodobno plačilo.
Pravtako nočem imeti v svojem profilu neke business fotke, na kateri bom zgledala resno in terminatorsko in se starejše kot sem, samo da bo nekdo v meni lahko prepoznal delovno silo. Arbeitmacht.

Dovolj je že dejstvo, da kot predstavnica ženskega spola v mojih letih avtomatično dišim po plenicah in otroški kašici, čeprav sem najbolj krčeviti nesimpatizer naraščaja.
Zato bom v bodoče pošiljala le še neumnosti in najbolj utrgane domislice.
S trmasto glavo se daleč pride.

Kmalu,

N.