Feminizem

Zadnjič sem na poti iz službe po radiu slišala neko tango skladbo. Polna je bila tistih kratkih, gostih beatov, igrivosti in zapeljivosti. Pa se mi je utrnilo:»Madonca, že celo stoletje nisem obula visokih pet!«. Kaj šele, da bi plesala v njih dolgo v noč, kot nekoč.

Skrušeno sem morala ugotoviti, da sem nekje po poti pozabila biti ženska. Spomini so odtavali k mojemu nekdanjemu fatalkotu, ki je oboževal odmev ženskih petk ob pločnik, sploh kadar sva skupaj pohajkovala po belem mestu. Vem, da me takrat sploh ni brigalo, ali bodo nesramne granitne kocke spet pogoltnle špice mojih najljubših salonarjev, kajti štelo je le, da sem kot princeska lebdela čez uličice, mimo potencialnih konkurentk in radovednih pronicljivih pogledov. Danes mi je žal, da petk nisem nosila bolj pogosto. Če sem takrat imela zgolj medlo ambivalenco do koturnov (ah, fashion magazines dictatorship!), sem jih tukaj v novem velikem bučečem mestu popolnoma zabrisala v kot. Zakaj že?

Zato ker tu šetje le prakičnost. Hitrost. Prilagodljivost. Tako imenovana vrečasata obleka aka »Sackkleid« ni zastonj izum nemške mode. V njej se počutiš udobno, primerno oblečeno za vse priložnosti, nevsiljivo in nevpadljivo. Ženske obline so skrbno zakrite, medtem ko štejejo lahko le majhni drobceni detajli, kot je ostrina šiva ali bledo nakazana domiselnost kroja. Vsaj 80% avtohtonih, ali že nekoliko dlje tukaj stanujočih meščank, jo nosi redno in zgledno. Dekadenca, oprijeti kroji in vpadljivi dodatki so rezervirani le še za turistke ali modistke. Ki imajo seveda avto, ali pa zlato bančno kartico s konstantnim prilivom sredstev. Da potem lahko brusijo najnovejše Miu Miu petke ali pravljične Mary Janes po podrekanem berlinskem asfaltu. Mene že samo misel na petkovo noč v visokih petkah sezuje do žuljev. Ker tukaj vlada načelo čim bolj preprosto in »dressed down«, se sploh ne podajam več v visoke vode. Pa bi se prekleto morala.
Kajti s prioriziranjem praktičnosti in fleksibilnosti je počasi izginil tudi skbno naličen make up, pa vsakodnevno mučenje s pričesko, nalakiranimi nohti in sijočo, negovano kožo. Zjutraj od doma odidem zgolj z mislijo na opravke, medtem ko svojo ženskost pustim zaklenjeno in žalostno za vrati. In se potem čudim, zakaj kot jagoda zardevam ob slučajnih pogledih mimoidočnežev, ki v meni še vidijo ostanke nežnejšega spola. Včasih nisem zardevala, flirtajoče poglede sem samozavestno vračala nazaj ali jih odbijala z višino in ostrino mojih petk. Vrečase obleke še nisem poznala. Vse je bilo frfotajoče in oprijemajoče, pa poudarjeno in vendar dovolj skrito, da se je kresala domišljija in noči.

Ne vem, kaj naj si omislim prej: avto, zlato kartico ali naj se spet stlačim v mojo pozabljeno kolekcijo petk. Vem le, da je vsaka od teh zadev povezana z blazno disciplino. Za avto in kartico je treba najrej dobro zaslužit, za ženskost pa potrpet in se ne ozirat na mestno modo. Damn, pa še naj kdo reče, da je lahko biti ženska.

Kmalu,

N.