Legoland

To, kaj me je ob mojem zadnjem obisku domovine - poleg azurno-obalnih cen in še bolj očitnega prepada med revnim in bogatim slojem - vrglo vznak, je bila trenutna in bodoča arhitekturna podoba naše prestolnice.

Prvi šok sem seveda doživela pred ljubljansko Opero in Baletom, ki ji je bilo še zmeraj moč prepoznati nekoč signifikantno pročelje, a so jo sedaj raztegnili povprek in počez in ji za višek zapičili še en kol navpično v hrbet. Ne vem točno kakšne namene bo izpolnjeval novi stolp na temeljih te šarmatne dame, a meni je deloval kot falični manifest, ki se je repenči proti čudakoma, ki mrgolita v zahrbtju sosednega kulturnega hrama, Cankarjevega Doma. Po vodilu, najprej arhitektura, potem pa kultura - čeprav bi bilo bolje, da bi se upoštevala tudi kultura prekultiviranega in ne samo smernice in neslutena funkcionalnost arhitekture nad kulturo.

Anyway, čudenje nad novimi domislicami naših arhitekturnih birojev se s tem še zdaleč ni končalo. Itak mi je še vedno uganka bakreno naselje ob Ljubljanici, oz. Mostah, ki so ga najbrž nekega dne deportirali iz "Back to the Future" filma, potem se gradi tudi neko čudno skropocalo pod Gradom, pa neke strupeno barvne kocke pri Kolinski (najbrž so reciklirane iz njihovih odpadkov, ali pa so zrastle iz podtalnice, hehehe), da ne govorim, v kakšne kubičke so se poenotili raznorazni obrobni nakupovalni centri.

Vrečka, kocka, hiša, trgovina, kocka, kocka, vrečka, okvir, pa še ena kocka, kategorija.

Kot da smo v Legolandu, kjer pa na našo razočaranje obstaja le ena oblika kock.

A se ne bi dalo morda dobiti še kaj izpod pulta?

Kmalu,

Nina

P.S: Je pa zato novi nogometni stadion v Mariboru pravi balzam za oči...no in najbrž tudi za Viole.