Pred mojim drugim poletjem tukaj v Berinu sem si vendarle priznala, da sem nepoboljšljiva, kar se tiče razmerij. Očitno mi najbolje ležijo On/Off razmerja, saj nekako ne morem mimo njih. Tudi z mojim Berlinom je tako. Ljubim ga zjutraj, ko je ves svež in naelektren in ko me popelje na obrobje svojega jedra. Rada ga imam, ko me skrije pred ljudmi, ko me naredi inkognito med množico ljudi. Takrat si veselo žvižgam na biciklu in se smejim vsem v obraz. Aaaah, čudovito je, ko sva sama. Po drugi strani pa ga preklinjam, ko mi na pot nabaše gomilo ljudi in turistov, ki onemogočajo moj lahkoten korak. Ali ko se pusti umazati brezbrižnim in hudo neciviliziranim ljudem. No, včasih je tudi malce preveč aroganten, ampak to mi je bilo že od nekdaj bolj všeč kot ne:))
Takrat se zbudi moj nenehno nezadovoljni hudiček in romance je koj hitro konec. Pa saj ne da ne bi tukaj nikogar poznala,ne uživala ali pa da bi se celo premalo dogajalo...Ma, ne utegnem niti obdelati moje ulice, kaj šele celega mesta. Morda me prav zato začne mamiti nazaj v Ljubljano, Maribor. Tam so moji prijatelji, pred katerimi me ni treba biti sram, če me striček alkohol slučajno ponese po čudnih poteh. Moje bejbe, bodo že vedele, o čem govorim.
Pa fajn je tudi, ko so vsi tvoji najljubši kafiči skoraj na kupu in se v petek zvečer ne rabiš terminkat in dogovarjat kaj preveč s frendi, saj boš itak vse kolege srečal slej ko prej za šankom. To pogrešam in hrepenim za Tildosom, Romeom, Žmavcem, Takosom, Bikofejem in Rožo.
Ko potem res sedim na eni izmed opevanih lokacij, pa želim spet čimprej oditi. Nemirnost duha je tista, ki je moj Demoklejev meč. Moji nekdanje ljubezni bi vedele, o čem govorim. Jaz pa upam, da me bo ta nemirnost nekega dne le pripeljala do tistega mesta, do tiste točke, ko bom vedela, kdo in kaj sem. In kam spadam.
Kmalu,
Nina
Ni komentarjev:
Objavite komentar