Varnost - Sicherheit

Well, well, its been a while...

Kakorkoli, I'm back in to z nadvse aktualno temo - nogometom. Geografske okoliščine so mi letos dale še posebej misliti o tem žogastem fenomenu, ki tukaj na severu, 2 dni pred finalno odločitvijo, prežema vse Nemce. Po nezavidljivem 3. mestu na svetovnem prvenstvu 2006, ki je povrhu potekalo še na njihovem terenu, Nemci sedaj spet sanjajo svoj "Sommermaerchen", ali poletno pravljico, kot imenujejo možnost zmage na nogometnem prvenstvu. Le da to prvenstvo še zdaleč nima spirita izperd dveh let, ko je bila t.i. "Fanmeile" najljubši kotiček v deželi.

Zdi se mi, da pogrevajo staro juhico, vzdušje je napol prisiljeno in poraslo z nostalgijo, ki je že malce porjavela. Predvsem pa je vse skupaj preveč smrtno resno. Dnevnih poročil skorajda ni več, zato pa ves dan novice in breaking news o tem, kaj trenutno počne moštvo belih sokolov.
Mediji "die Mannschaft" na vsakem koraku spremljajo zagotovo že dobra 2 mesca, od izbire formalnih oblek (Strenesse), do frenkvence obiskov njihovih lepih deklet in še česa.

Kar pa me najbolj iritira je, da ob vsaki igri omeva beseda "Sicherheit". Varnost je tista, na katero stavijo svoje upanje in emocije, varnost jih bo pripeljala varno naprej. To potem izgleda tako, da ob vsakem golu, ob katerem bi Balkankoti že skakali po mizah in stolih, srknejo požirek piva, nato pa stoično trepetajo dalje, ker namreč potrebujejo še en gol, da bodo pa res varni. Oziroma resnično v prednosti.

Meni je takšna napetost skrajno nerazumljiva, predvsem pa se mi zdijo pogrešljive divje emocije, ki so ob tem špilu porajajo drugim narodnostim. Turki so noreli kot obsedeni, tudi, ko je zmagala Nemčija. Gledati tekmo na sredi ceste v Kreuzbergu, kjer na eni strani sedi turški tabor, na drugi strani pa nemški, je bila moja največja EM zabava do sedaj. Sploh pa zaradi tega, ker so Turki imeli vsaj 3 sekunde prednosti v prenosu slike. Kar na koncu potem le ni bila takšna prednost.

Bilo pa je nepozabno. Mislim, da se kmalu spet selim nazaj v moj mali Istanbul.

Kmalu,

Nina

Ostblock mafija

Ob gledanju letošnje Evroizije sem se blazno zabavala. Bejbe so bile hude, tipčki malo manj kot sicer, sceno so brača Srbi naredili super in ob vklopu na trg pred parlamentom, kjer je rajal in divjal cel Beograd, je bil kocinoježen. Celo Jean Paul Gaultier si ni pustil zamuditi tega spektakla kiča in popa.

Seveda sem glasovala za Srbe. Kaj čem, pesem mi je bila u krvi. Tudi nad Rusom se ne pritožujem, vsaj potrudil se je dečko in mastno plačal Timberlanda, si nabavil še drsalkota in evo, pa je uspelo. Štiklc je ok, čeprav sta tudi Grkinja in Armenka brez pomoči veleproducentov iz Amerike dobro šejkali sem in tja.

A se kdo spomni slučajno nemških tekmovalk? Jaz se jih žal moram, že zaradi alociranosti in izpostavljenosti nemškim medijem, ki po groznem debaklu (končali so na predpredzadnjem mestu) spet ponavljajo isto zgodbo izpred lanskih let: »Nihče nas nima rad, gre za zaroto, vse kontrolira Ostblock mafija (mafija dežel za nekdanjo železno zaveso), čeprav mi (Nemci) za Evrosong plačujemo največ keša.« Ups.

Nemška neopaznost na Evrosongu se res že malce kronično pojavlja, čeprav naj bi imeli vsi kandidati pred izborom dobro publiciteto in še boljše odzive. Hja, in tu se zaplete. Publiciteto od svojih medijev seveda. Ali je kdo v Sloveniji slučajno slišal za No Angels? Dvomim. Pa tudi ni važno, kajti Nemcem preprosto majka udarnosti in gušta. Ter izdelane identitete, kot jo je imel recimo Francoz ali pa Španec. V neidentitetičnost je letos padla tudi Švedinja oz. Šved (spol je pri toliko operiranosti hudo vprašljiv), ki je kot Nemke zapela še en pop komadič.

Nemške bejbe so glasovno tako škripale, da sem izjemoma morala povišati glasnost, da sem slišala refren. Bolj ali manj so tudi stale pri miru, ko pa že ptički čivkajo, da je treba šejkat, šejkat in še enkrat šejkat. Rus se je plazil po tleh, Francoz si je celo omislil golf mobil, da o Bošnjakih ne govorim. Še Hrvati so angažirali Čičota, ki je skreetchal na gramofon. Ampak ne, gre za zaroto.

»Pustimo Balkancem in ostalim državam v razvoju naj imajo song contest brez nas, zahodnih držav, in si potem bratsko delijo točke med seboj« je nek vodenoglavi princ danes nemčil po Tv-ju.

Ni blema, mi vas zagotovo ne bomo pogrešali. Ali kot so letos zapele Nemke: »Why don't you dissappear?«


Tudi za eurotrash je treba imeti talent.;)))))

Kmalu,
Nina

P.s: Se opravičujem za kasno objavo, ampak internet v Berlinu je tudi tema zase. A o tem kdaj drugič.

Vzhodna luža

Na kaj pomislite, ko slišite besedo Nemci? Valda, na Bundesliga frizure, pivo in Bratwurst. Če mislite nekoliko dalj asociacijo zaokroži še kislo zelje, Lederhose in dirndl ter idila po nemško je popolna.

A kdo slučajno pomisli na nemško morje? Nemci ga imajo namreč veliko, pa ga kar ljubosumno čuvajo in nič kaj preveč ne oglašujejo. Res, da je za nas razvajene mediteranske Evropejce malce premrzlo, a mislim, da bo Global warming naredil svoje in bomo že kmalu pospešeno bežali na dopust na sever. Kar se mi zdi iz mojega trenutnega izhodišča super ideja, glede na to, da sem rada hitro na morju.

Ponavadi se prvič v letu okopam za 1.maja. Eni pečejo čevape, jaz pa se mečem v 10-13 stopnj Celzijusa. To je moj osebni ritual, ki me naredi rezistentno za celo leto naprej. Le da sem letos črtala Hrvatijo in prešuštvovala na Severu. Sicer sem samo flirtala s stopali, a naslednjič zagotovo padem. :)))

Ne vem več, kdo je rekel, da se tudi najslastnejših češenj enkrat prenaješ. Zato za nekaj časa zapuščam Adriatik.


Kmalu,

Nina

Sensual Ohrwurms

Vso to število novorojenčkov v zadnjem času in moji neposredni okolici me je zmedlo in me opustošilo za ducat družabnih in pivskih prijateljev, saj sedaj vsi zibajo in brišejo ritke.
Sama morebitno misel na kaj takega ponderiram z dodatnimi 3 mesci na že obstoječo časovnico 7-ih let. Ne vem, daljave in cocktaili v Miamiju se mi zdijo velio bolj mamljivi kot lastna genetika.

Zadnje čase me daje povišana senzualnost.Verjetno jo je raztrosila pomlad. Sanjam čudne stvari, nekdo mi je danes ponoči poljubljal ramo. Zelo doživeto in vrtoglavo. Pred dvema tednoma me je zmedel en razpuščeni volk. Še dobro, da luna trenutno crkuje.

Po mojem je kriva muzika. Sploh r'n'b scena, ki dela zadnje čase prave masterpiece. Fuck Madonno, Timberlanda in Timberlaka!! It's the pimps who got the honey...

Že celi teden se mi vrti spodnji komad. Zaradi bitov, sintič muzike in fenomenalnega videa. Ki je več kot senzualen. Čisto po mojem okusu...tudi ritka:)))




No, pa še nekaj za lahko noč, od dobrega strica Snoopa.





Sintiči so zakon!



Kmalu,



Nina

ABC

Danes me je nekdo vprašal, koliko črk ima abeceda. »25!« sem izstrelila kot iz topa in mislila še ziniti »in 9 vokalov!«, a se me hitro popravili. Ne, 26. Kar je povsem pravilno, če je sogovornik Nemec in razmišlja v svojih črkah, medtem ko si se ti v osnovni šoli naučil slovenske verzije. Kdo ima zdaj prav?
Hvalabogu je bil moj sogovornik pameten in razumel mojo konotacijo, čeprav jaz nisem njegove.

Z jezikovnimi pastmi se srečujem že od prvega dne tukaj v Berlinu. Nemci imajo namreč jezikovno standardidirano skoraj vse, tudi t.i. e-mail nemščino. Kar pomeni, da se elektronsko pošto piše na prav določen in vljuden način. Njihovi mejli niso kratki in jedrnati, kot sem bila tega navajena v Sloveniji, ampak se vijejo in dobrikajo kar čez nekaj odstavkov. V njih je specifirana vsaka misel, korak ali procedura, da ne nastanejo nepotrebni nesporazumi. Mißverständnis-i, kot se reče čarobni besedi.

Zakaj čarobni? Ker še nisem srečala besede, ki bi tako suvereno zgladila morebitne nesporazume, zamere ali totalne komunikacijske šume. Pri nas bi se že zdavnja poslali v p.m, se zatožili šefu in potem čez nekaj let pomirili duhove za šankom, medtem ko Nemci uporabijo le besedo Mißverständnis in spet je med komunicirajočimi vse lepo in prav. Kajti šlo je le za nesporazum.

Če nisi ravno mati Tereza in ne prekipevaš od altruizma, se moraš te njihove vljudnosti pošteno naguliti. Najprej se naučiš pravilno nagovarjati bralca e-mailov, potem se učiš prefinjenega prehajanja na poanto maila, nato sledi vsaj dvoodstavčna obrazložitev poante in vzvodov pisanja in na koncu trikratno pozdravljanje in odzdravljanje.
Najprej seveda izgubiš živce. Pri nas se zmeni vse na lepe oči, preko vez ali preko kuvert:)))

A potem le vidiš, da prideš veliko dlje, če nekoga verbalno posiljuješ prijazno, kot pa po balkansko, tako, da mu j*** mater. Ni kaj, z razumom se daleč pride.

Kmalu,

Nina

Torbičarke

Zadnje dni je v slovenski raj na zemlji prilezla hudičeva kača. Biblično je imela tudi ta kača zaveznico Evo, ki se je pustila pemamiti tuzemeljskim užitkom. Le malo je manjkalo, pa bi se čez noč sesul naš ekološko neoporečen raj, a hvalabogu so pametni in vešči cariniki takoj prepoznali vražjo ukano in zaplenili sumljivo kačo. Nesojeno lastnico sedaj čakajo hudi finačni penali in najbrž javno negodovanje nad njenimi modnimi preferencami, če se bo (v kar ne dvomim) slučajno izvedelo njeno ime. Kar se tiče ugleda ene izmed trenutno najuspešnejših modnih oblikovalk, pa si niti ne upam misliti, kako zelo bo ta slovenska afera škodila njenemu nadaljnjemu delu.

A misli mi uhajajo dalje: torbice že namreč od nekdaj vzbujajo strahospoštovanje. Poznam kar nekaj moških, ki si niso upali niti blizu tega ženskega obveznega kosa garderobe, kaj šele, da bi v mojo torbico upali celo poseči. Najbrž so mislili, da jih bo kaj v torbici pičilo. Spomnim se tudi, da je radovednost, kaj se skriva v torbicah znanih lastnic, že od nekdaj burila tabloidno domišljijo in strani. S torbico je marsikatera stara mama oklofutala tega in onega nepridiprava, no najbrž je tudi med kakšnim ženskim prepirom prišla še kako prav. Torbica nenazadnje tudi sporoča socialni status lastnice (ali njenega financerja, hahaha), sploh tiste ta drage, ki se jih nosi čez zapestje, da se lepo vidi logo oblikovalca. Vse ostalo je čista matematika.

In ker ima ženska torbica takšno eksplozivno simboličnost, so se emancipirane Nemke odločile, da danes čez ramo zavihtijo rdečo torbico. V znak protesta proti neenakim plačam. Tudi tukaj imajo moški v povprečju za dobrih 600 evrov povprečno višjo plačo kot enako kvalificirane in angažirane ženske. Kako je v Sloveniji se mi niti ne sanja, a najbrž nič kaj bolje.

Zato punce, dajmo danes strašiti z rdečimi torbicami naokoli. In glasno povedat, zakaj vidimo rdeče... Dokler se cariniki ne bodo spomnili, da je po novem prepovedan tudi uvoz ženske enakopravnosti in svobodomiselnosti. Pssst, kača!

Kmalu,

Nina

Frisbuk

Priznam, najprej sem se branila raznoraznoh socialnih webmrežij, kot je MySpace ali Facebook. Vem, da sem še na začetku leta kritizirala vse, ki so zblazneli za to novo obliko navezovanja stikov. Zdelo se mi je pač nenaravno, da imaš svoje prijatelje popredalčkane na spletu. Sploh me je motil termin "friends", ki na FB velja prav za vse, pa naj bodo to tvoji nekdanji sošolci iz faksa, ljudje, ki si jih šele pred kratkim spoznal na partijih ali pa res tisti, ki jih poznaš že celi lajf.



No, ko enkrat le postaneš del virutalnega prijateljevanja, spoznaš, da so "friends" pravzaprav tvoj virtualni kapital. Tvoj linden dollar. Več kot jih imaš, več psiho testov lahko narediš, več linkov kot jim pošlješ, bolj vse aplikacije spoznavajo tvoj profil in preference. In njihove.



Najprej sem bila seveda obupana. Nimam namreč veliko FB kapitala. Pa ne da ga sicer ne bi imela. Le da je naložen nekje drugje. In se plemeniti ob neposrednih stikih. Predvsem pa se vedno vprašam, ali moj prijatelj res želi to obliko komunikacije. Da najine odnose sedaj regulira in vrednoti nek internetni portal, okoli katerega kot morski psi cirkulirajo veliki gobal playerji.



Zato vztrajam pri moji, za FB najbrž nič kaj ponosni številki. Moji pravi prijatelji namreč živijo nekje drugje. Rada jih imam skrite v mojih mislih in hrepenenjih. In so vsi po vrsti the nicest person alive, not only on FB.



Kmalu,



Nina