Feminizem

Zadnjič sem na poti iz službe po radiu slišala neko tango skladbo. Polna je bila tistih kratkih, gostih beatov, igrivosti in zapeljivosti. Pa se mi je utrnilo:»Madonca, že celo stoletje nisem obula visokih pet!«. Kaj šele, da bi plesala v njih dolgo v noč, kot nekoč.

Skrušeno sem morala ugotoviti, da sem nekje po poti pozabila biti ženska. Spomini so odtavali k mojemu nekdanjemu fatalkotu, ki je oboževal odmev ženskih petk ob pločnik, sploh kadar sva skupaj pohajkovala po belem mestu. Vem, da me takrat sploh ni brigalo, ali bodo nesramne granitne kocke spet pogoltnle špice mojih najljubših salonarjev, kajti štelo je le, da sem kot princeska lebdela čez uličice, mimo potencialnih konkurentk in radovednih pronicljivih pogledov. Danes mi je žal, da petk nisem nosila bolj pogosto. Če sem takrat imela zgolj medlo ambivalenco do koturnov (ah, fashion magazines dictatorship!), sem jih tukaj v novem velikem bučečem mestu popolnoma zabrisala v kot. Zakaj že?

Zato ker tu šetje le prakičnost. Hitrost. Prilagodljivost. Tako imenovana vrečasata obleka aka »Sackkleid« ni zastonj izum nemške mode. V njej se počutiš udobno, primerno oblečeno za vse priložnosti, nevsiljivo in nevpadljivo. Ženske obline so skrbno zakrite, medtem ko štejejo lahko le majhni drobceni detajli, kot je ostrina šiva ali bledo nakazana domiselnost kroja. Vsaj 80% avtohtonih, ali že nekoliko dlje tukaj stanujočih meščank, jo nosi redno in zgledno. Dekadenca, oprijeti kroji in vpadljivi dodatki so rezervirani le še za turistke ali modistke. Ki imajo seveda avto, ali pa zlato bančno kartico s konstantnim prilivom sredstev. Da potem lahko brusijo najnovejše Miu Miu petke ali pravljične Mary Janes po podrekanem berlinskem asfaltu. Mene že samo misel na petkovo noč v visokih petkah sezuje do žuljev. Ker tukaj vlada načelo čim bolj preprosto in »dressed down«, se sploh ne podajam več v visoke vode. Pa bi se prekleto morala.
Kajti s prioriziranjem praktičnosti in fleksibilnosti je počasi izginil tudi skbno naličen make up, pa vsakodnevno mučenje s pričesko, nalakiranimi nohti in sijočo, negovano kožo. Zjutraj od doma odidem zgolj z mislijo na opravke, medtem ko svojo ženskost pustim zaklenjeno in žalostno za vrati. In se potem čudim, zakaj kot jagoda zardevam ob slučajnih pogledih mimoidočnežev, ki v meni še vidijo ostanke nežnejšega spola. Včasih nisem zardevala, flirtajoče poglede sem samozavestno vračala nazaj ali jih odbijala z višino in ostrino mojih petk. Vrečase obleke še nisem poznala. Vse je bilo frfotajoče in oprijemajoče, pa poudarjeno in vendar dovolj skrito, da se je kresala domišljija in noči.

Ne vem, kaj naj si omislim prej: avto, zlato kartico ali naj se spet stlačim v mojo pozabljeno kolekcijo petk. Vem le, da je vsaka od teh zadev povezana z blazno disciplino. Za avto in kartico je treba najrej dobro zaslužit, za ženskost pa potrpet in se ne ozirat na mestno modo. Damn, pa še naj kdo reče, da je lahko biti ženska.

Kmalu,

N.

PINK

Pink je bil zveščič, v katerega sem dobrega pol leta škrabljala romantične in ABAB rime v čast nekomu, ki mi je v dveh dneh uspel popolnoma preobrniti življenje na glavo. Bile so to pesmice o luni in o hrepenečem srcu, pa o morju, soli in penečih valovih. Vem, da se mi je takrat zavrtelo v glavi in želodcu ob vsakem Sms-u, ki sem ga od oboževanega gospodiča prejela iz oddaljenega mesta, takrat daleč proč na severu.
Anyway, naključje in malce samovolje, je naneslo, da sem mojega muzača oz. Muznika uspela ponovno srečati pred nekaj dnevi. Priznam, bila sem daleč proč od Wertherja, trubadurjev in prešernovskih čustev, a vseeno vznemirjena, že zaradi nostalgičnih brazgotin, ki jih je takrat v meni pustila najina poletna romanca. A ta sedaj že nekolko zaprašena poletna zgodbica je bila zdaj naenkrat neka tuja prikazen, z nesimetrično glavo napram dolgemu telesu in odeta v popolnoma drugačen jaz, ki je bil daleč od tistega, ki sem ga v mislih še dolgo poljubljala v lahko noč . Izginil je tudi animaličen pogled, avreola, podest in še kaj, poleg tega, pa je tudi čas naredil svoje – no, najbrž tudi pri meni. Ampak to sploh ni poanta.

Poanta je, da sem takšnih »What the f**k was I thinking?« momentov imela že kar nekaj. Pa vem, da nisem edina. Zato mi ne da miru, zakaj se to sploh dogaja in zgodi, da v nekem trenutku ljudi vidimo popolnoma drugače kot potem ali dejansko so?

Morda so krivi ti grozni feromoni, za katere smo v takrat dojemljivi, v potem pa spet ne. Tako kot smo nek parfum radi nosili pred 10 leti, medtem ko se nam danes ob njem kriviči želodec. Verjetno je tako tudi z romancami in partnerskimi zvezami. Tudi njih imamo nekega dne zvrhan nos in jih ne želimo več v svoji bližini.

Trenutno sicer nimam nobenega fetiša v to ali ono cvetlično smer, a če sklepam po mojem parfumskem bioritmu, me potemtakem čaka še kar nekaj slepih navdušenj in posledičnega bridkega povešanja nosu. Ampak me tolaži dejstvo, da obstajajo primerki, ki so zvesti enemu parfumu in enemu vonju vse življenje. In se v njegovem cvetličnem objemu počutijo najbolj zaželene osebe na svetu.

Kmalu,

Nina

On/Off

Pred mojim drugim poletjem tukaj v Berinu sem si vendarle priznala, da sem nepoboljšljiva, kar se tiče razmerij. Očitno mi najbolje ležijo On/Off razmerja, saj nekako ne morem mimo njih. Tudi z mojim Berlinom je tako. Ljubim ga zjutraj, ko je ves svež in naelektren in ko me popelje na obrobje svojega jedra. Rada ga imam, ko me skrije pred ljudmi, ko me naredi inkognito med množico ljudi. Takrat si veselo žvižgam na biciklu in se smejim vsem v obraz. Aaaah, čudovito je, ko sva sama. Po drugi strani pa ga preklinjam, ko mi na pot nabaše gomilo ljudi in turistov, ki onemogočajo moj lahkoten korak. Ali ko se pusti umazati brezbrižnim in hudo neciviliziranim ljudem. No, včasih je tudi malce preveč aroganten, ampak to mi je bilo že od nekdaj bolj všeč kot ne:))



Takrat se zbudi moj nenehno nezadovoljni hudiček in romance je koj hitro konec. Pa saj ne da ne bi tukaj nikogar poznala,ne uživala ali pa da bi se celo premalo dogajalo...Ma, ne utegnem niti obdelati moje ulice, kaj šele celega mesta. Morda me prav zato začne mamiti nazaj v Ljubljano, Maribor. Tam so moji prijatelji, pred katerimi me ni treba biti sram, če me striček alkohol slučajno ponese po čudnih poteh. Moje bejbe, bodo že vedele, o čem govorim.

Pa fajn je tudi, ko so vsi tvoji najljubši kafiči skoraj na kupu in se v petek zvečer ne rabiš terminkat in dogovarjat kaj preveč s frendi, saj boš itak vse kolege srečal slej ko prej za šankom. To pogrešam in hrepenim za Tildosom, Romeom, Žmavcem, Takosom, Bikofejem in Rožo.



Ko potem res sedim na eni izmed opevanih lokacij, pa želim spet čimprej oditi. Nemirnost duha je tista, ki je moj Demoklejev meč. Moji nekdanje ljubezni bi vedele, o čem govorim. Jaz pa upam, da me bo ta nemirnost nekega dne le pripeljala do tistega mesta, do tiste točke, ko bom vedela, kdo in kaj sem. In kam spadam.





Kmalu,



Nina

Varnost - Sicherheit

Well, well, its been a while...

Kakorkoli, I'm back in to z nadvse aktualno temo - nogometom. Geografske okoliščine so mi letos dale še posebej misliti o tem žogastem fenomenu, ki tukaj na severu, 2 dni pred finalno odločitvijo, prežema vse Nemce. Po nezavidljivem 3. mestu na svetovnem prvenstvu 2006, ki je povrhu potekalo še na njihovem terenu, Nemci sedaj spet sanjajo svoj "Sommermaerchen", ali poletno pravljico, kot imenujejo možnost zmage na nogometnem prvenstvu. Le da to prvenstvo še zdaleč nima spirita izperd dveh let, ko je bila t.i. "Fanmeile" najljubši kotiček v deželi.

Zdi se mi, da pogrevajo staro juhico, vzdušje je napol prisiljeno in poraslo z nostalgijo, ki je že malce porjavela. Predvsem pa je vse skupaj preveč smrtno resno. Dnevnih poročil skorajda ni več, zato pa ves dan novice in breaking news o tem, kaj trenutno počne moštvo belih sokolov.
Mediji "die Mannschaft" na vsakem koraku spremljajo zagotovo že dobra 2 mesca, od izbire formalnih oblek (Strenesse), do frenkvence obiskov njihovih lepih deklet in še česa.

Kar pa me najbolj iritira je, da ob vsaki igri omeva beseda "Sicherheit". Varnost je tista, na katero stavijo svoje upanje in emocije, varnost jih bo pripeljala varno naprej. To potem izgleda tako, da ob vsakem golu, ob katerem bi Balkankoti že skakali po mizah in stolih, srknejo požirek piva, nato pa stoično trepetajo dalje, ker namreč potrebujejo še en gol, da bodo pa res varni. Oziroma resnično v prednosti.

Meni je takšna napetost skrajno nerazumljiva, predvsem pa se mi zdijo pogrešljive divje emocije, ki so ob tem špilu porajajo drugim narodnostim. Turki so noreli kot obsedeni, tudi, ko je zmagala Nemčija. Gledati tekmo na sredi ceste v Kreuzbergu, kjer na eni strani sedi turški tabor, na drugi strani pa nemški, je bila moja največja EM zabava do sedaj. Sploh pa zaradi tega, ker so Turki imeli vsaj 3 sekunde prednosti v prenosu slike. Kar na koncu potem le ni bila takšna prednost.

Bilo pa je nepozabno. Mislim, da se kmalu spet selim nazaj v moj mali Istanbul.

Kmalu,

Nina

Ostblock mafija

Ob gledanju letošnje Evroizije sem se blazno zabavala. Bejbe so bile hude, tipčki malo manj kot sicer, sceno so brača Srbi naredili super in ob vklopu na trg pred parlamentom, kjer je rajal in divjal cel Beograd, je bil kocinoježen. Celo Jean Paul Gaultier si ni pustil zamuditi tega spektakla kiča in popa.

Seveda sem glasovala za Srbe. Kaj čem, pesem mi je bila u krvi. Tudi nad Rusom se ne pritožujem, vsaj potrudil se je dečko in mastno plačal Timberlanda, si nabavil še drsalkota in evo, pa je uspelo. Štiklc je ok, čeprav sta tudi Grkinja in Armenka brez pomoči veleproducentov iz Amerike dobro šejkali sem in tja.

A se kdo spomni slučajno nemških tekmovalk? Jaz se jih žal moram, že zaradi alociranosti in izpostavljenosti nemškim medijem, ki po groznem debaklu (končali so na predpredzadnjem mestu) spet ponavljajo isto zgodbo izpred lanskih let: »Nihče nas nima rad, gre za zaroto, vse kontrolira Ostblock mafija (mafija dežel za nekdanjo železno zaveso), čeprav mi (Nemci) za Evrosong plačujemo največ keša.« Ups.

Nemška neopaznost na Evrosongu se res že malce kronično pojavlja, čeprav naj bi imeli vsi kandidati pred izborom dobro publiciteto in še boljše odzive. Hja, in tu se zaplete. Publiciteto od svojih medijev seveda. Ali je kdo v Sloveniji slučajno slišal za No Angels? Dvomim. Pa tudi ni važno, kajti Nemcem preprosto majka udarnosti in gušta. Ter izdelane identitete, kot jo je imel recimo Francoz ali pa Španec. V neidentitetičnost je letos padla tudi Švedinja oz. Šved (spol je pri toliko operiranosti hudo vprašljiv), ki je kot Nemke zapela še en pop komadič.

Nemške bejbe so glasovno tako škripale, da sem izjemoma morala povišati glasnost, da sem slišala refren. Bolj ali manj so tudi stale pri miru, ko pa že ptički čivkajo, da je treba šejkat, šejkat in še enkrat šejkat. Rus se je plazil po tleh, Francoz si je celo omislil golf mobil, da o Bošnjakih ne govorim. Še Hrvati so angažirali Čičota, ki je skreetchal na gramofon. Ampak ne, gre za zaroto.

»Pustimo Balkancem in ostalim državam v razvoju naj imajo song contest brez nas, zahodnih držav, in si potem bratsko delijo točke med seboj« je nek vodenoglavi princ danes nemčil po Tv-ju.

Ni blema, mi vas zagotovo ne bomo pogrešali. Ali kot so letos zapele Nemke: »Why don't you dissappear?«


Tudi za eurotrash je treba imeti talent.;)))))

Kmalu,
Nina

P.s: Se opravičujem za kasno objavo, ampak internet v Berlinu je tudi tema zase. A o tem kdaj drugič.

Vzhodna luža

Na kaj pomislite, ko slišite besedo Nemci? Valda, na Bundesliga frizure, pivo in Bratwurst. Če mislite nekoliko dalj asociacijo zaokroži še kislo zelje, Lederhose in dirndl ter idila po nemško je popolna.

A kdo slučajno pomisli na nemško morje? Nemci ga imajo namreč veliko, pa ga kar ljubosumno čuvajo in nič kaj preveč ne oglašujejo. Res, da je za nas razvajene mediteranske Evropejce malce premrzlo, a mislim, da bo Global warming naredil svoje in bomo že kmalu pospešeno bežali na dopust na sever. Kar se mi zdi iz mojega trenutnega izhodišča super ideja, glede na to, da sem rada hitro na morju.

Ponavadi se prvič v letu okopam za 1.maja. Eni pečejo čevape, jaz pa se mečem v 10-13 stopnj Celzijusa. To je moj osebni ritual, ki me naredi rezistentno za celo leto naprej. Le da sem letos črtala Hrvatijo in prešuštvovala na Severu. Sicer sem samo flirtala s stopali, a naslednjič zagotovo padem. :)))

Ne vem več, kdo je rekel, da se tudi najslastnejših češenj enkrat prenaješ. Zato za nekaj časa zapuščam Adriatik.


Kmalu,

Nina

Sensual Ohrwurms

Vso to število novorojenčkov v zadnjem času in moji neposredni okolici me je zmedlo in me opustošilo za ducat družabnih in pivskih prijateljev, saj sedaj vsi zibajo in brišejo ritke.
Sama morebitno misel na kaj takega ponderiram z dodatnimi 3 mesci na že obstoječo časovnico 7-ih let. Ne vem, daljave in cocktaili v Miamiju se mi zdijo velio bolj mamljivi kot lastna genetika.

Zadnje čase me daje povišana senzualnost.Verjetno jo je raztrosila pomlad. Sanjam čudne stvari, nekdo mi je danes ponoči poljubljal ramo. Zelo doživeto in vrtoglavo. Pred dvema tednoma me je zmedel en razpuščeni volk. Še dobro, da luna trenutno crkuje.

Po mojem je kriva muzika. Sploh r'n'b scena, ki dela zadnje čase prave masterpiece. Fuck Madonno, Timberlanda in Timberlaka!! It's the pimps who got the honey...

Že celi teden se mi vrti spodnji komad. Zaradi bitov, sintič muzike in fenomenalnega videa. Ki je več kot senzualen. Čisto po mojem okusu...tudi ritka:)))




No, pa še nekaj za lahko noč, od dobrega strica Snoopa.





Sintiči so zakon!



Kmalu,



Nina