Well, well, its been a while...
Kakorkoli, I'm back in to z nadvse aktualno temo - nogometom. Geografske okoliščine so mi letos dale še posebej misliti o tem žogastem fenomenu, ki tukaj na severu, 2 dni pred finalno odločitvijo, prežema vse Nemce. Po nezavidljivem 3. mestu na svetovnem prvenstvu 2006, ki je povrhu potekalo še na njihovem terenu, Nemci sedaj spet sanjajo svoj "Sommermaerchen", ali poletno pravljico, kot imenujejo možnost zmage na nogometnem prvenstvu. Le da to prvenstvo še zdaleč nima spirita izperd dveh let, ko je bila t.i. "Fanmeile" najljubši kotiček v deželi.
Zdi se mi, da pogrevajo staro juhico, vzdušje je napol prisiljeno in poraslo z nostalgijo, ki je že malce porjavela. Predvsem pa je vse skupaj preveč smrtno resno. Dnevnih poročil skorajda ni več, zato pa ves dan novice in breaking news o tem, kaj trenutno počne moštvo belih sokolov.
Mediji "die Mannschaft" na vsakem koraku spremljajo zagotovo že dobra 2 mesca, od izbire formalnih oblek (Strenesse), do frenkvence obiskov njihovih lepih deklet in še česa.
Kar pa me najbolj iritira je, da ob vsaki igri omeva beseda "Sicherheit". Varnost je tista, na katero stavijo svoje upanje in emocije, varnost jih bo pripeljala varno naprej. To potem izgleda tako, da ob vsakem golu, ob katerem bi Balkankoti že skakali po mizah in stolih, srknejo požirek piva, nato pa stoično trepetajo dalje, ker namreč potrebujejo še en gol, da bodo pa res varni. Oziroma resnično v prednosti.
Meni je takšna napetost skrajno nerazumljiva, predvsem pa se mi zdijo pogrešljive divje emocije, ki so ob tem špilu porajajo drugim narodnostim. Turki so noreli kot obsedeni, tudi, ko je zmagala Nemčija. Gledati tekmo na sredi ceste v Kreuzbergu, kjer na eni strani sedi turški tabor, na drugi strani pa nemški, je bila moja največja EM zabava do sedaj. Sploh pa zaradi tega, ker so Turki imeli vsaj 3 sekunde prednosti v prenosu slike. Kar na koncu potem le ni bila takšna prednost.
Bilo pa je nepozabno. Mislim, da se kmalu spet selim nazaj v moj mali Istanbul.
Kmalu,
Nina
