ponedeljek, 11. januar 2010

I spy with my little eye...

Iz polletne blogerske hibernacije me je dregnil lovec, ki se je očitno odločill o meni poloviti vse informacije, ki še napol žive krehajo po spletu. Pravzaprav o sebi na spletu ne razkrivam prav veliko, saj mi je zasebnost še kako važna, pa vendar se je našla porozna luknjica, skozi katero je odcurljalo nekaj, kar ne bi ravno moralo.

Poznam kar nekaj kolegic, ki zaradi novodobnega opazovanja in sledenja ljudem preko družbenih omrežij kot je FB ali Instagram, izgubljajo razsodnost. Tako se zgodi, da so na FB-ju poprijatelne s svojim fantom, kar jih posredno kmalu vodi v čekiranje fantovih prijateljev, še posebej prijateljic. Pravtako se mi je potožilo tudi že par moških, češ, da jim raje ne pišem več na njihov zid, saj jih potem slišijo od punce.

Čudovito, kam smo prišli. Orwellov veliki brat dandanes ne prihaja iz televizije in ne hrešči iz zvočnikov, temveč se v naše podzavesti plazi preko našega najljubšega medija, interneta.

Vsi buljimo v online lučke in razpoložljive statuse, se ignoriramo, skrivamo in sploh čekiramo do onemoglosti. Družbene medije danes beremo kot jutranji časopis, da vidimo, kje se kaj dogaja in kdo s kom.

Osebno sem vsak dan postavljena pred vprašanje, koga naj spustim čez barikade zasebnega in koga ne, kar mi iskreno povedano para živce. Ja, po eni strani bi rada imela čimveč kontaktov na moji rodni grudi, a se nikakor ne želim izposavljati nepovabljenim špegavčkom, ki recimo s frendi potem skupaj čekirajo in komentirajo profile. Čeprav tu in tamenako počnem tudi sama.

Ne vem, morda sem starokopitna, ampak visenje po kavah se mi je zdelo bolj kul, kot pa visenje na Facebooku ali chatih. Pa saj za na hitrco je še kar okej, ampak nobena profilna fotka ali post ne more nadomestiti radosti in užitka, ko pravega prijatelja po dolgem času spet srečaš na eni dobri kavi.

Kmalu, N.





sobota, 20. junij 2009

Kaj ste počeli čez vikend?

Jaz sem šla na ulico. Na Karneval kultur. Ki bi bil lahko Karneval kreatur.





V bistvu gre za poulično zabavo, ki na nedeljsko popoldne iz brlogov privabi vse drugačne in zabave lačne....




Pleše se po ulicah....



...flirta s švedskimi fanti,



ali z zasanjanimi Francozinjami, ki letos brez raztrganih nogavic in dandyjevskega klobuka ne gredo iz hiše.



Srečaš pa tudi pravljična bitja, kot je tale Črni Vitez...





...ali pa Sneguljčice in Pepelke.




Moj favorit je bil tale pyjama guy, ki je uspešno pokombiniral vse trende sezone.


Pyjama je so chic, pyjama je zadnji krik.

In seveda Repetto mokasini, kot jih je nosil legendarni Serge Gainsbourg.



Kmalu, N.

torek, 20. januar 2009

Legoland



To, kaj me je ob mojem zadnjem obisku domovine - poleg azurno-obalnih cen in še bolj očitnega prepada med revnim in bogatim slojem - vrglo vznak, je bila trenutna in bodoča arhitekturna podoba naše prestolnice.

Prvi šok sem seveda doživela pred ljubljansko Opero in Baletom, ki ji je bilo še zmeraj moč prepoznati nekoč signifikantno pročelje, a so jo sedaj raztegnili povprek in počez in ji za višek zapičili še en kol navpično v hrbet. Ne vem točno kakšne namene bo izpolnjeval novi stolp na temeljih te šarmatne dame, a meni je deloval kot falični manifest, ki se je repenči proti čudakoma, ki mrgolita v zahrbtju sosednega kulturnega hrama, Cankarjevega Doma. Po vodilu, najprej arhitektura, potem pa kultura - čeprav bi bilo bolje, da bi se upoštevala tudi kultura prekultiviranega in ne samo smernice in neslutena funkcionalnost arhitekture nad kulturo.

Anyway, čudenje nad novimi domislicami naših arhitekturnih birojev se s tem še zdaleč ni končalo. Itak mi je še vedno uganka bakreno naselje ob Ljubljanici, oz. Mostah, ki so ga najbrž nekega dne deportirali iz "Back to the Future" filma, potem se gradi tudi neko čudno skropocalo pod Gradom, pa neke strupeno barvne kocke pri Kolinski (najbrž so reciklirane iz njihovih odpadkov, ali pa so zrastle iz podtalnice, hehehe), da ne govorim, v kakšne kubičke so se poenotili raznorazni obrobni nakupovalni centri.

Vrečka, kocka, hiša, trgovina, kocka, kocka, vrečka, okvir, pa še ena kocka, kategorija.

Kot da smo v Legolandu, kjer pa na našo razočaranje obstaja le ena oblika kock.

A se ne bi dalo morda dobiti še kaj izpod pulta?

Kmalu,

Nina

P.S: Je pa zato novi nogometni stadion v Mariboru pravi balzam za oči...no in najbrž tudi za Viole.

Brošura

Je pač naneslo, da je recesijska plima naplavila tudi na moj otoček in tako se te dni ukvarjam s pisanjem prošenj za novo službo. Kar je zame povsem nova dogodivščina, ker tega na domači grudi praktično nisem poznala. Za službo se je šlo najprej na kavo, potem pa na formalni razgovor, če sploh.

No, v visoko standardiziranih družbah je pisanje prošenj prava atletika, če že ne industrija. Predvsem se primarna selekcija vrši že preko uporabe pravilnih formatov, uporabljenega fonta, ki mora biti prilagojen samopodobi podjetje, preko naslova, ter  - huhu, pozor pozor - fotografije. In tu se zaplete..., kajti vsaka roženica interpretira drugače, kar še posebej para živce, če daš svvoj CV v ovrednotenje par frendom in od katerih nato vsak poda drugačno sliko.

Prdevsem je moj problem, da nisem dovolj "business", kot je polovica fac na Xingu (poslovna verzija Facebooka), ali pa sem na fotografiji videti preveč prijazna. Ah, si vedno mislim, če bi le vedeli...
Druga moja pomanjklivost v tem taff biznisu je, da svojega življenjepisa ne dojemam kot brošure. Kajti, kot mi je na uho prišepnila dobra vila iz firme za upravljanje s človeškimi viri (človeški kapital je tukaj hudo občutljiva tema, in these times, it might be your kidney as well!), je point v tem, da gledajo zgolj na CGP, medtem ko vsebina niti ni tako ključna.
Pišuka, si mislim, zakaj pa tukaj polovica folka potemtakem sploh nabira delovne izkušnje z neplačanimi ali podplačanimi praksami in internshipi, če pa te potem zreducirajo samo na sliko in CV?
Najbolj pa me jezi to, da je vsak poskus kreativnosti takoj zatrt v kali (joj, tega pa tukaj ne počnemo) in ga je treba potem zagovarjati pred racionalnim razsodiščem delovne protestantske logike, dokler se po pruskih normativih v prošnji morda lahko uporabi vsaj nekaj prismuknjenih trohic.

A se ne dam. Jaz nisem brošura.

"Kdo pa sploh še bere brošure razen babic in dedkov, ki si ravno niso na "ti" z internetom?", sem zadnjič razpravljala z mojim mariborskim gverilcem, ki mora pravtako pregibavati zloženke in ostale marketinške zavoženke, no pa vsaj za spodobno plačilo.
Pravtako nočem imeti v svojem profilu neke business fotke, na kateri bom zgledala resno in terminatorsko in se starejše kot sem, samo da bo nekdo v meni lahko prepoznal delovno silo. Arbeitmacht.

Dovolj je že dejstvo, da kot predstavnica ženskega spola v mojih letih avtomatično dišim po plenicah in otroški kašici, čeprav sem najbolj krčeviti nesimpatizer naraščaja.
Zato bom v bodoče pošiljala le še neumnosti in najbolj utrgane domislice.
S trmasto glavo se daleč pride.

Kmalu,

N.

sobota, 30. avgust 2008

Feminizem


Zadnjič sem na poti iz službe po radiu slišala neko tango skladbo. Polna je bila tistih kratkih, gostih beatov, igrivosti in zapeljivosti. Pa se mi je utrnilo:»Madonca, že celo stoletje nisem obula visokih pet!«. Kaj šele, da bi plesala v njih dolgo v noč, kot nekoč.

Skrušeno sem morala ugotoviti, da sem nekje po poti pozabila biti ženska. Spomini so odtavali k mojemu nekdanjemu fatalkotu, ki je oboževal odmev ženskih petk ob pločnik, sploh kadar sva skupaj pohajkovala po belem mestu. Vem, da me takrat sploh ni brigalo, ali bodo nesramne granitne kocke spet pogoltnle špice mojih najljubših salonarjev, kajti štelo je le, da sem kot princeska lebdela čez uličice, mimo potencialnih konkurentk in radovednih pronicljivih pogledov. Danes mi je žal, da petk nisem nosila bolj pogosto. Če sem takrat imela zgolj medlo ambivalenco do koturnov (ah, fashion magazines dictatorship!), sem jih tukaj v novem velikem bučečem mestu popolnoma zabrisala v kot. Zakaj že?

Zato ker tu šetje le prakičnost. Hitrost. Prilagodljivost. Tako imenovana vrečasata obleka aka »Sackkleid« ni zastonj izum nemške mode. V njej se počutiš udobno, primerno oblečeno za vse priložnosti, nevsiljivo in nevpadljivo. Ženske obline so skrbno zakrite, medtem ko štejejo lahko le majhni drobceni detajli, kot je ostrina šiva ali bledo nakazana domiselnost kroja. Vsaj 80% avtohtonih, ali že nekoliko dlje tukaj stanujočih meščank, jo nosi redno in zgledno. Dekadenca, oprijeti kroji in vpadljivi dodatki so rezervirani le še za turistke ali modistke. Ki imajo seveda avto, ali pa zlato bančno kartico s konstantnim prilivom sredstev. Da potem lahko brusijo najnovejše Miu Miu petke ali pravljične Mary Janes po podrekanem berlinskem asfaltu. Mene že samo misel na petkovo noč v visokih petkah sezuje do žuljev. Ker tukaj vlada načelo čim bolj preprosto in »dressed down«, se sploh ne podajam več v visoke vode. Pa bi se prekleto morala.
Kajti s prioriziranjem praktičnosti in fleksibilnosti je počasi izginil tudi skbno naličen make up, pa vsakodnevno mučenje s pričesko, nalakiranimi nohti in sijočo, negovano kožo. Zjutraj od doma odidem zgolj z mislijo na opravke, medtem ko svojo ženskost pustim zaklenjeno in žalostno za vrati. In se potem čudim, zakaj kot jagoda zardevam ob slučajnih pogledih mimoidočnežev, ki v meni še vidijo ostanke nežnejšega spola. Včasih nisem zardevala, flirtajoče poglede sem samozavestno vračala nazaj ali jih odbijala z višino in ostrino mojih petk. Vrečase obleke še nisem poznala. Vse je bilo frfotajoče in oprijemajoče, pa poudarjeno in vendar dovolj skrito, da se je kresala domišljija in noči.

Ne vem, kaj naj si omislim prej: avto, zlato kartico ali naj se spet stlačim v mojo pozabljeno kolekcijo petk. Vem le, da je vsaka od teh zadev povezana z blazno disciplino. Za avto in kartico je treba najrej dobro zaslužit, za ženskost pa potrpet in se ne ozirat na mestno modo. Damn, pa še naj kdo reče, da je lahko biti ženska.

Kmalu,

N.

PINK


Pink je bil zveščič, v katerega sem dobrega pol leta škrabljala romantične in ABAB rime v čast nekomu, ki mi je v dveh dneh uspel popolnoma preobrniti življenje na glavo. Bile so to pesmice o luni in o hrepenečem srcu, pa o morju, soli in penečih valovih. Vem, da se mi je takrat zavrtelo v glavi in želodcu ob vsakem Sms-u, ki sem ga od oboževanega gospodiča prejela iz oddaljenega mesta, takrat daleč proč na severu.
Anyway, naključje in malce samovolje, je naneslo, da sem mojega muzača oz. Muznika uspela ponovno srečati pred nekaj dnevi. Priznam, bila sem daleč proč od Wertherja, trubadurjev in prešernovskih čustev, a vseeno vznemirjena, že zaradi nostalgičnih brazgotin, ki jih je takrat v meni pustila najina poletna romanca. A ta sedaj že nekolko zaprašena poletna zgodbica je bila zdaj naenkrat neka tuja prikazen, z nesimetrično glavo napram dolgemu telesu in odeta v popolnoma drugačen jaz, ki je bil daleč od tistega, ki sem ga v mislih še dolgo poljubljala v lahko noč . Izginil je tudi animaličen pogled, avreola, podest in še kaj, poleg tega, pa je tudi čas naredil svoje – no, najbrž tudi pri meni. Ampak to sploh ni poanta.

Poanta je, da sem takšnih »What the f**k was I thinking?« momentov imela že kar nekaj. Pa vem, da nisem edina. Zato mi ne da miru, zakaj se to sploh dogaja in zgodi, da v nekem trenutku ljudi vidimo popolnoma drugače kot potem ali dejansko so?

Morda so krivi ti grozni feromoni, za katere smo v takrat dojemljivi, v potem pa spet ne. Tako kot smo nek parfum radi nosili pred 10 leti, medtem ko se nam danes ob njem kriviči želodec. Verjetno je tako tudi z romancami in partnerskimi zvezami. Tudi njih imamo nekega dne zvrhan nos in jih ne želimo več v svoji bližini.

Trenutno sicer nimam nobenega fetiša v to ali ono cvetlično smer, a če sklepam po mojem parfumskem bioritmu, me potemtakem čaka še kar nekaj slepih navdušenj in posledičnega bridkega povešanja nosu. Ampak me tolaži dejstvo, da obstajajo primerki, ki so zvesti enemu parfumu in enemu vonju vse življenje. In se v njegovem cvetličnem objemu počutijo najbolj zaželene osebe na svetu.

Kmalu,

Nina




ponedeljek, 7. julij 2008

On/Off

Pred mojim drugim poletjem tukaj v Berinu sem si vendarle priznala, da sem nepoboljšljiva, kar se tiče razmerij. Očitno mi najbolje ležijo On/Off razmerja, saj nekako ne morem mimo njih. Tudi z mojim Berlinom je tako. Ljubim ga zjutraj, ko je ves svež in naelektren in ko me popelje na obrobje svojega jedra. Rada ga imam, ko me skrije pred ljudmi, ko me naredi inkognito med množico ljudi. Takrat si veselo žvižgam na biciklu in se smejim vsem v obraz. Aaaah, čudovito je, ko sva sama. Po drugi strani pa ga preklinjam, ko mi na pot nabaše gomilo ljudi in turistov, ki onemogočajo moj lahkoten korak. Ali ko se pusti umazati brezbrižnim in hudo neciviliziranim ljudem. No, včasih je tudi malce preveč aroganten, ampak to mi je bilo že od nekdaj bolj všeč kot ne:))



Takrat se zbudi moj nenehno nezadovoljni hudiček in romance je koj hitro konec. Pa saj ne da ne bi tukaj nikogar poznala,ne uživala ali pa da bi se celo premalo dogajalo...Ma, ne utegnem niti obdelati moje ulice, kaj šele celega mesta. Morda me prav zato začne mamiti nazaj v Ljubljano, Maribor. Tam so moji prijatelji, pred katerimi me ni treba biti sram, če me striček alkohol slučajno ponese po čudnih poteh. Moje bejbe, bodo že vedele, o čem govorim.

Pa fajn je tudi, ko so vsi tvoji najljubši kafiči skoraj na kupu in se v petek zvečer ne rabiš terminkat in dogovarjat kaj preveč s frendi, saj boš itak vse kolege srečal slej ko prej za šankom. To pogrešam in hrepenim za Tildosom, Romeom, Žmavcem, Takosom, Bikofejem in Rožo.



Ko potem res sedim na eni izmed opevanih lokacij, pa želim spet čimprej oditi. Nemirnost duha je tista, ki je moj Demoklejev meč. Moji nekdanje ljubezni bi vedele, o čem govorim. Jaz pa upam, da me bo ta nemirnost nekega dne le pripeljala do tistega mesta, do tiste točke, ko bom vedela, kdo in kaj sem. In kam spadam.





Kmalu,



Nina